Dolg premor

Torej ja ... Nekako mi je zmanjkalo besed vmes. Zdej lahko sta razloga dva. Eden, ker ne bi imela kaj za pisat, drugi pa ker se je preveč stvari dogajalo in nisem našla časa še za blog (oz. si ga nisem vzela). Mislim da bo kr ta druga različica - nekje med 2.1 in 2.2 :))
Torej odkar sem pisala na zadnje se je res zgodilo že ogromno ... Bila sem v Bratislavi, doma, si ogledala kar nekaj stvari na Dunaju, bila v Brnu in še enkrat v Bratislavi ... V šoli je marsikaj novega ... V Korotanu tudi ... Poznam vsak dan koga na novo, čeprav sm se začela večinoma s slovenci družit (kar tud ni preveč dobr zarad jezika) ... Ampak so vsi po vrsti zakon in ful fajni.
Ta vikend se zopet vračam v Slovenijo, da domov pripeljem vse zimske stvari, čeprav se je zadnji dan zaradi dežja precej shladilo tukaj. Ampak je ohladitev prav pasala po vročini, ki je bla pred tem ;))) - ja celo sonce se me je primlo za 0,000001% :D

Športne aktivnosti

Pred kakim tednom se po dolgem dolgem času šla ponovno tečt. Me je blo kr mal sram (sama pr seb), glede na to, kok sm včasih brez problema pretekla, ker zdaj nimam nobene posebne kondicije več. Je pa zelo pasalo biti na svežem zraku in se malo razmigat.
Našla sem en kar precej velik park (za tri Tivolije brez Rožnika seveda), prepleten z milijon potkami in številnimi igrišči za raznorazne športe. V njem sta bila dva ogromna stolpa (toliko sem jih uspela videt, lahko da jih je v resnici še več), ki sta nekoč po mojem služla zajemanju vode. Drugače si ju nisem znala razlagat. Sta pa res ogromna.

Sicer pa: zdej ko sem zaključila z DeutschKursom, upam da bom imela več časa za športno udejstvovanje. In komaj čakam, da si prnisem še rolarje iz Slovenije!

"Moji srčkasti otroci"

Med Osternferien sem se oglasila tudi na krožku atletike v OŠ Šmartno ob Paki, kjer je Matija Molnar prevzel skupino mojih otrok. Prav vesela sem bila, ko so ob pogledu name poskakali okoli mene in se obešali na mojo jakno... Ja tud jaz sem jih malo pogrešala, čeprav so mi včasih popili nemalo krvi.

Spomin na rojstni dan

Čeprav se ni končalo tako kot smo si želele (mislim to, da nismo uspele prit na Ej lejga žur), je bilo prov fajn. Tjaša, Simona, Mojca in seveda tudi Špela: hvala vam, da ste moje tako super prjatlce! Najboljše bejbe na svetu!! In Simona - aleluja: končno hvala za slike (super noro mega špas kjut fajne so!). Kmalu bo naša skupna slikica visela v okvirju na Dunaju in sledila povsod z mano. Rada vas mam češple!